Evropski molitveni zajtrk v evropskem parlamentu

torek, 24.1.2012

Buzek je uvodoma poudaril, da je molitev danes še predvsem pomembna, ker nas povezuje. Današnje krize – ekonomska, socialna in ekološka – povzročajo strah, dvom in kaos, zato je v teh trenutkih na kristjanih posebna odgovornost, saj so – zaradi narave svoje vere – ljudje upanja. »To smo v zgodovini že večkrat dokazali,« je dejal.

V zgodovinskem orisu je Buzek izpostavil, da bomo v letu 2013 obeležili 1700. obletnico Milanskega edikta, ki je prinesel svobodo veroizpovedi v Rimskem imperiju in dovolil javno izražanje krščanske vere. Od takrat naprej je krščanstvo glavna sila v Evropi, ki je Evropo obogatila v smislu različnih veroizpovedi in nacionalnih kultur. Poudaril je, da je krščanstvo skozi stoletja doživelo tako dobre kot slabe izkušnje. Slabe vključujejo inkvizicijo in Križarske vojne ter tudi vojne med kristjani. Za te dogodke se je papež Janez Pavel II opravičil. Na drugi strani pa je krščanstvo doprineslo tudi k bogati dediščini vrednot in prepričanj, na katerih temelji evropska in širša civilizacija. Krščanska dediščina je bila v 20. stoletju pod vprašajem zaradi dveh totalitarnih ideologij: ateistični komunizem in fašistični nacizem sta želela kruto spremeniti podobo Evrope. Oživitev Evrope po teh katastrofah je bila tudi oživitev krščanstva, kar se odraža v konceptih političnega združevanja. Rezultat tega je bil izjemna rast in blaginja, kakršne prej nismo poznali. Izpostavil je, da so bili ustanovni očetje EU kristjani.

Danes se soočamo z veliki izzivi, je ocenil Buzek in dodal, da sta dve največji prednosti, ki ju premoremo kristjani toleranca in odprtost do drugih: »Pogumno pričevanje kristjanov, prisotno tudi v politiki – tolerantni in odprti do drugih – je ena od največjih prednosti, ki jih imamo. Če se temu odpovemo, bomo obsojeni na erozijo evropskega duha na vedno večji nacionalizem in delitve in na naraščajoč občutek duhovne praznine – bolezni sveta pretirane potrošnje.«

Milanski edikt je zelo dobra začetna točka za debato o avtonomiji med Cerkvijo in državo, je izpostavil Buzek: »Gre za avtonomijo in ne ločitev.« Potrebno je namreč sodelovanje med javnimi in religijskimi avtoritetami, saj je tako sodelovanje pomembno za pravično družbo. V Evropi smo zadnje čase priča sekularizmu. Primer je vprašanje križa na javnih mestih. Agresivna in netolerantna manjšina bi rada našo vero pospravila v kot naše zasebnosti. To bi pomenilo zatiranje ideje o verski svobodi, kot je zapisana v Milanskem ediktu.

Buzek je v nadaljevanju povedal, da je to, kar doživljamo danes ne le kriza javnega dolga, ampak tudi kriza vrednot, saj materialnega razvoja ne spremljata niti duhovni razvoj niti kredibilnost moralnosti, ter dodal: »Iskanje napredka spremlja iskanje vrednot. Ideja tekmovalnosti zahteva tudi idejo pravičnosti. Ne potrebujemo le dela, ampak tudi delovno etiko.« Po mnenju predsednika največje neposredno izvoljene evropske institucije je pomanjkanje vrednot za Evropo mnogo bolj nevarno kot pomanjkanje kapitala ali politične moči: » Zato sta molitev in osebno pričevanje tako pomembna, saj sta najboljša promocija naših prepričanj.«

Buzek je leta 1981 predsedoval ustanovitvenemu kongresu Solidarnošč-i, ki je na Poljskem premagala komunizem. »Komunizem je premagala vera, zakaj nam ne bi uspelo rešiti kapitalizma na isti način?«

Po mnenju Buzeka Evropa ne more biti le pragmatična, racionalna in osredotočena na gospodarstvo. Pri pomembnih vprašanjih ne smemo upoštevati samo tehnike, ampak tudi sfero vrednot. »Za kristjane je ideja nad-nacionalnosti precej običajna, saj smo že od nekdaj združeni v verskih načelih in vrednotah, kljub vsem delitvam,« je povedal Buzek in zaključil: »Evropa danes potrebuje prenovo naše vere in prenovo naših skupnih vrednot. Odgovornost nas, krščanskih politikov, je, da to zagotovimo. Z veliko duhovne moči, sem prepričan, da nam bo uspelo.«