Treba je priznati - česar se ljubljanski župan loti, naredi
temeljito. Velik blišč, ljudstvu všečna retorika, vratolomne vsote
denarja, močne naveze, velik minus na računu, dodobra navite cene,
izčrpani delojemalci in podizvajalci, neskončna lojalnost do svojih,
vrhunsko izprijen kapitalizem, popolna moralna deformiranost.
Povsod sami presežniki torej. Čeprav bi se o vsakem od naštetega dalo
napisati (ravno tako) presežno besedilo, naj se ustavim le pri
slednjem. V zadnjih mesecih se v županovem besednjaku pogosto znajdejo
izrazi: vrednote, poštenje, resnica oziroma njihove protipomenke, ko
obsoja po njegovih ocenah zavržna dejanja. Del njegovih volivcev se je
mogoče ustrašil njegovih presežno izprijenih dejanj, zato jih želi
potolažiti z malo fasadne blagodejnosti.
Smo pa nedavno lahko videli tudi njegov pravi obraz. Navidezna zmeda,
ko od zagrizenega kapitalista slišimo podporo gibanju 15o, se razblini,
ko ta »zagrizeni kapitalist« stoji ob boku kar dvema nosilcema obujanja
prejšnjega režima v Sloveniji. Ne le to - gospod župan je nedavno
široko podprl proslavo, ki je glede na sodbo ustavnega sodišča sploh ne
bi smelo biti! Njegova prava naravnanost se pokaže, ko nagovori zbrano
množico na 27. april in temu podobne dneve. Tu ni opravičila, češ da
mogoče tega ne bi počel, če ga ne bi spremljale budne oči raznih stricev
… Največjo slovensko občino torej vodi človek, ki se požvižga na
najvišjo pravno avtoriteto v državi (da ne omenjam, da enako velja za
predsednika države). Kar pa me bolj skrbi, je to, da bi enega ali
drugega zelo velik delež Slovencev (in še večji delež Ljubljančanov) še
vedno volil.
Ob tem pisanju mi prihaja pred oči Kočevski rog, saj je ravno v teh
dneh še bolj aktualen. Ne da bi se spuščala v moralno presojo, lahko
ugotovim, da medtem ko vodji našega mesta in države rineta proti toku
vsega zahodnega sveta in (če že o svetu nočeta slišati nič) proti
odločitvam slovenskega ustavnega sodišča, drugi hodimo v Rog, da bi
opomnili oblast, naj izpolni dolžnosti, ki nam jih nalaga ne le ustavno
sodišče, ampak tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in vse osnovne
civilizacijske norme. Medtem ko si želimo le dostojnega pokopa
krvoločno razmrcvarjenih trupel, nekateri poveličujejo tiste, ki so
storilci teh dejanj.
Da še živi storilci molčijo, je razumljivo, da jim naše generacije
še vedno dodeljujejo (poleg že »samoumevne« medijske, gospodarske in še
kakšne) politično moč, pa presega meje razumljivega. Tako, pa sem spet
pri preseganju in presežnikih …
Mojca Kucler Dolinar
|