Ljubljanski demokratični primanjkljaj

četrtek, 7.6.2012

Treba je priznati - česar se ljubljanski župan loti, naredi temeljito. Velik blišč, ljudstvu všečna retorika, vratolomne vsote denarja, močne naveze, velik minus na računu, dodobra navite cene, izčrpani delojemalci in podizvajalci, neskončna lojalnost do svojih, vrhunsko izprijen kapitalizem, popolna moralna deformiranost.

Povsod sami presežniki torej. Čeprav bi se o vsakem od naštetega dalo napisati (ravno tako) presežno besedilo, naj se ustavim le pri slednjem. V zadnjih mesecih se v županovem besednjaku pogosto znajdejo izrazi: vrednote, poštenje, resnica oziroma njihove protipomenke, ko obsoja po njegovih ocenah zavržna dejanja. Del njegovih volivcev se je mogoče ustrašil njegovih presežno izprijenih dejanj, zato jih želi potolažiti z malo fasadne blagodejnosti.

Smo pa nedavno lahko videli tudi njegov pravi obraz. Navidezna zmeda, ko od zagrizenega kapitalista slišimo podporo gibanju 15o, se razblini, ko ta »zagrizeni kapitalist« stoji ob boku kar dvema nosilcema obujanja prejšnjega režima v Sloveniji. Ne le to - gospod župan je nedavno široko podprl proslavo, ki je glede na sodbo ustavnega sodišča sploh ne bi smelo biti! Njegova prava naravnanost se pokaže, ko nagovori zbrano množico na 27. april in temu podobne dneve. Tu ni opravičila, češ da mogoče tega ne bi počel, če ga ne bi spremljale budne oči raznih stricev … Največjo slovensko občino torej vodi človek, ki se požvižga na najvišjo pravno avtoriteto v državi (da ne omenjam, da enako velja za predsednika države). Kar pa me bolj skrbi, je to, da bi enega ali drugega zelo velik delež Slovencev (in še večji delež Ljubljančanov) še vedno volil.

Ob tem pisanju mi prihaja pred oči Kočevski rog, saj je ravno v teh dneh še bolj aktualen. Ne da bi se spuščala v moralno presojo, lahko ugotovim, da medtem ko vodji našega mesta in države rineta proti toku vsega zahodnega sveta in (če že o svetu nočeta slišati nič) proti odločitvam slovenskega ustavnega sodišča, drugi hodimo v Rog, da bi opomnili oblast, naj izpolni dolžnosti, ki nam jih nalaga ne le ustavno sodišče, ampak tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in vse osnovne civilizacijske norme. Medtem ko si želimo le dostojnega pokopa krvoločno razmrcvarjenih trupel, nekateri poveličujejo tiste, ki so storilci teh dejanj.

Da še živi storilci molčijo, je razumljivo, da jim naše generacije še vedno dodeljujejo (poleg že »samoumevne« medijske, gospodarske in še kakšne) politično moč, pa presega meje razumljivega. Tako, pa sem spet pri preseganju in presežnikih …
 
Mojca Kucler Dolinar