Komisija za preiskovanje koruptivnih dejanj ali komisija za prevzgojo politikov?

Kolektivni odstop protikorupcijske komisije je trenutek streznitve. Odstopljeni pravijo, da so razočarani nad politično kulturo v državi in nad tem, da imajo premalo ingerenc.

Toda, kaj je funkcija KPK-ja: je to komisija za preiskovanje koruptivnih dejanj ali komisija za prevzgojo politikov? Če pogledamo v bližnjo Avstrijo, tam takšne komisije nimajo, toda pravosodni sistem je že pred časom obsodil evroposlanca zaradi sprejemanja podkupnine na zaporno kazen, medtem ko je nekdanji slovenski evroposlanec, ki je bil udeležen v isti raboti, še vedno v fazi preiskovanja.

A poglejmo delovanje samega KPK-ja. Po novem letu je izdal poročilo, v katerem je obtožil koruptivnih dejanj Zorana Jankovića in Janeza Janšo. Istočasno pa je sporočil, da Gregor Virant, Karl Erjavec in drugi parlamentarni voditelji niso storili nobenih spornih transakcij. KPK je bil temeljit, pregledal je tako osumljene kot nedolžne, torej tiste, zoper katere sploh ni bilo prijav. Nekaj mesecev pozneje so mediji poročali o korupciji ministra Gregorja Viranta, ki se je z Adrio Airways vozil z orjaškimi popusti. Toda komisija v več kot pol leta zadeve sploh ni proučila.

Spomladi je isti KPK objavil, da je odkril korupcijo v primeru zaposlitve sina in hčerke dveh politikov SDS-a. Nekoliko pozneje je prejel ovadbo zoper sina in hčer nekdanjega predsednika in predsednika Vrhovnega sodišča, a je prej odstopil, preden se je o zadevi izrekel.

Mesec nazaj je imel na mizi obtožbo zoper ministra Stanka Stepišnika, katerega ministrstvo je podelilo subvencijo njegovemu podjetju, toda njegov prvi odgovor je bil, da je na prvi pogled vse v redu. Šele čez čas, ko so mediji in večina strank družno zahtevali ministrov odstop, je naposled tudi KPK pri njem našel korupcijska tveganja.

Odstopljena protikorupcijska komisija je sama očitno ravnala protislovno in s svojimi odločitvami producirala sklep, da je politično pristranska.

Toda problem KPK-ja presega njegove člane. Če pogledamo zahodnoevropske države, je namreč očitno, da so prve institucije, ki preganjajo korupcijo, sestavljene iz specializiranih tožilcev, ki primere dobijo na sodiščih, ne pa komisija, ki jo izbere vsakokratni predsednik države in izreka moralne obsodbe.