Gospod Kremžar. Kako je slovenska skupnost v Argentini obeležila 20. obletnico razglasitve samostojne slovenske države? Pri Vas ste o nujnosti samostojne Slovenije razmišljali in javno govorili že pred desetletji ... Res smo imeli v politični emigraciji vedno pred očmi možnost slovenske državne osamosvojitve. Nekatere skupine, kot n. pr. Slovensko državno gibanje, so se posvečale izključno temu vprašanju. Slovenska ljudska stranka, kateri sem pripadal in jo od leta 1984 vodil, pa je to jasno izrazila leta 1982, ob svoji 90 letnici, v programski izjavi, katero so podpisali člani njenega vodstva iz treh kontinentov. V njej se zavezuje, da bo delovala za uresničenje naravne pravice slovenskega naroda, »da se združi v svoji državi«. Glede praznovanja dvajsetletnice samostojne Slovenije pa naj pojasnim, da je v Argentini več krajevnih slovenskih skupnosti in je bilo zato tudi jubilejno praznovanje na raznih krajih te prostrane dežele. V Buenos Airesu je bilo osrednje slavje v krogu Zedinjene Slovenije, ki je naša krovna organizacija. Pričeli smo s spominsko sveto mašo v cerkvi Marije pomagaj, ki je bila za to priložnost polna rojakov, hvaležnih za dar slovenske države. Opravil je sveto daritev prelat dr. Jure Rode ob prisotnosti veleposlanika Tomaža Mancina in gospe ter predstavnikov raznih organizacij in domov. Sledila je slovesnost v dvorani škofa Gregorija Rožmana, kjer je bil tokrat govornik pravnik Božidar Fink, ki je bil v času osamosvajanja, v Argentini predstavnik slovenske vlade. Zaključili pa smo spominsko srečanje, kot je že navada, ob praznično pogrnjenih mizah, z večerjo.

Se pravi, da je slovenska skupnost pri vas še zelo živa? Naj se ustavim pri vašem vprašanju, ki ga v taki ali podobni obliki rojaki iz diaspore večkrat slišimo. Kadar vprašajo za koga »če je še živ«, je navadno zato, ker se čudijo, da kljub pričakovanju še ni »preminil«. To lepo oriše kako gleda večina rojakov iz domovine na slovensko diasporo. Pozorni so morda na bližnja dogajanja, a večji del ne vidi celotne slovenske kulturne, gospodarske pa tudi politične realnosti, ki presega tako meje države, kakor tudi narodnega ozemlja. Izseljenstvo predstavlja že od srede devetnajstega stoletja okrog 20% slovenskega narodnega telesa. Seveda generacije odmirajo, a prihajajo in se rojevajo nove, med katerimi marsikje ne bo težko najti več narodne zavesti, kot jo je zadnja leta v kakem ljubljanskem predmestju. Če bo diaspora ohranjala svojo slovensko pripadnost in zavest je v veliki meri odvisno, ali bodo čutili, da jih imajo ostali deli naroda resnično za svoje, ali pa da gledajo v njih, kot smo tudi že slišali, » le nenavaden sociološki pojav«.

Kako številčni ste? Težko bi odgovoril s kako ševilko. Preštevamo se ne. Po vojni nas je prišlo iz begunskih taborišč nad tri tisoč, precej političnih beguncev pa se je priselilo tudi kasneje v teku let. Številnejši so bili, že ob našem prihodu v Argentino, slovenski izseljenci iz dobe med obema vojnama. Od teh jih je veliko pribežalo pred fašizmom, drugi so prišli za delom. Med tem so družine narastle, nekaj pa je bilo osipa. Na naših sobotnih osnovnošolskih tečajih pa tudi na srednješolskem tečaju, vsako drugo soboto, je število učencev in dijakov pa tudi učnih moči že nekaj let precej enako. Ne raste pa tudi ne upada. Zato mislim, da še vedno drži, da nas je Slovencev v Argentini kakih trideset tisoč, med temi več kot štiri tisoč državljanov, od katerih se jih nad tisoč redno udeležuje volitev. Živimo po različnih krajih in v raznih delih mesta. Srečujemo se v krajevni domovih, pri slovenskih mašah, v šolah in ob prireditvah, ki jih je v teku leta kar precej. Nekateri prihajajo v slovensko skupnost redno, drugi občasno, nekateri nikoli, a se vendarle zavedajo svojih korenin.

Kaj bi morala Slovenija storiti, da bi bili Slovenci po svetu še bolj povezani z matično domovino? Najprej bi kazalo popraviti, če mogoče, nekaj napak. O Slovencih po svetu se zadnje čase precej govori in piše, manj pa o škodi, ki so jo naredili slovenskemu zdomstvu v prvih letih po osamosvojitvi, recimo da, razni funkcionarji samostojne slovenske države. Ob osamosvojitvi in takoj po njej je zajel po vsem svetu slovensko emigracijo, ne glede na izvor in kraj, val navdušenja. Ljudje so množično hoteli pridobiti slovensko državljanstvo pri tem pa mnogi doživeli prva razočaranja, katera so močno odmevala po vsej diaspori. Treba je bilo prositi in dokazovati pravico do državljanstva ljudem, ki so v tujini skozi generacije ohranjali slovenstvo, marsikatera prošnja je bila zavrnjena na različnih stopnjah domače birokracije, ne malo pa se jih je izgubilo po raznih občinskih predalih. Temu razočaranju je kmalu sledilo drugo. Veliko evropskih držav z močno emigracijo je v devetdesetih letih vabilo izseljence, naj se vrnejo domov in pomagajo gospodarski in kulturni rasti svojih dežel. To so naredili med drugimi tudi Italijani, Hrvatje, Španci, Poljaki, iz Slovenije pa kljub demografski krizi ni bilo povabila, kaj šele kakega vladnega programa, ki bi emigrantom, kateri bi to želeli, ta korak olajšal.

Potemtakem gledate na to pesimistično. To ni pesimizem. Na žalost je bil zamujen enkraten zgodovinski moment, za povezavo slovenske države z rojaki po svetu. Imam vtis, da je zaradi tega v zdomstvu nekoliko upadlo zanimanje za dogajanje v slovenski državi, ne pa narodna zavest. Seveda so se razmere v teku let v marsičem spremenile, čeprav je še vedno razvidno, da kažejo slovenske oblasti naklonjenost do izseljencev predvsem, če ti ostanejo kjer so. Vendar memim, da je treba zamujeno polagoma nadgraditi z vztrajnim gojenjem osebnih stikov, v prvi vrsti med člani novih generacij. V tem pogledu je hvalevredna državna pomoč, ki omogoča vsako leto maturantom, da spoznajo Slovenijo, in učiteljem, da se od časa do časa tam izpopolnjujejo. Mislim, da bi bilo obojestransko koristno tudi omogočati mladim, da v Sloveniji dopolnjujejo študije, ter navežejo stike s svojimi vrstniki, tem v domovini pa bi bilo treba oživeti zavest, da nas je Slovencev več kot dva miljona, ki živita v mejah slovenske države.

Ste gospodarstvenik, ekonomist. Kakšen je trenutni gospodarski položaj v Argentini glede na to, da je bila država pred leti v hudih finančnih težavah? Od finančnih težav, ki so pahnile Argentino v hudo gospodarsko krizo je minilo že deset let. Med tem se je marsikaj spremenilo. Na svetovnih trgih so, predvsem zaradi hitre gospodarske rasti Kitajske in Indije, pričele rasti cene surovin in prehrane. Večina južnoameriških držav je s tem povečala vrednost izvoza, ustvarila pozitivno trgovinsko bilanco in uravnovesila državni proračun. Z razliko od Brazila, Čil in Uruguaja, držav, ki so s podobno gospodarsko strukturo dosegle gospodarsko rast brez inflacije, se argentinski vladi to ni posrečilo. Ob izjemno zadovoljivi, trajni gospodarski rasti je odstotek inflacije še visok. V primeru, da država reši ta problem, čaka argentinsko gospodarstvo lepa prihodnost.

Verjetno spremljate dogajanje v ZDA. Je možno, da največja velesila na svetu zaradi čedalje večjega dolga bankrotira? O tem pišejo časopisi predvsem zaradi ameriških parlamentarnih debat glede dodatnega zadolževanja, katerih izid, ko pišem te vrstice, še ni gotov. Vendar velik državni dolg, čeprav predstavlja za državo breme, sam na sebi še ni zadosten razlog za bankrot. Nevarnost bi bila, če bi ameriška gospodarska rast padla pod višino, potrebno za odplačevanje državnih obveznic. A kaj takega zaenkrat ni na vidiku. ZDA so s svojo produktivnostjo ter stalno inovativnostjo še vedno na vrhu svetovne gospodarske lestvice, s postopno devaluacijo dolarja pa ohranjajo kompetitivnost na mednarodnih trgih.

V Evropi se veliko govori o nevarnosti tako imenovanega grškega scenarija, ki vodi po mnenju poznavalcev v bankrot. Čedalje več evropskih držav je v težavah, med njimi tudi Slovenija. Je to logična posledica svetovne finančne in gospodarske krize, ali nesposobnost posameznih vlad za protikrizno ukrepanje? Slovenija še ni na listi držav, ki so blizu grškega scenarija. Hudo pa je, da se temu scenariju vztrajno bliža, ne da bi vlada kaj ukrenila. Gospodarska kriza prizadeva večino evropskih držav, a ne v enaki meri. Ker je monetarna politika za vse države z enotno valuto enaka, je razlika med njimi v produktivnosti ter fiskalni in kreditni politiki, ki sta v rokah posameznih držav. Slovenija ima eno najvišjih davčnih in birokratskih obremenitev, kar stori, da je manj privlačna za nove investicije in zato občuti krizo močneje kot bi bilo treba. Brez radikalne davčne in proračunske reforme pa bo država res še naprej drsela po grški sledi.

V Sloveniji smo dvajsetletnico samostojne države praznovali z nekoliko grenkim priokusom, saj je Slovenija gospodarsko v zadnjih letih močno padla. Številna podjetja so propadla, ali so na robu propada, brezposelnost je visoka, revščina narašča, … Nekako se zdi, da je vzrok temu slovenska tranzicija s svojimi stranpotmi v obliki divje privatizacije, tajkunskih zgodb, nedelovanja pravne države, itd. ter sedanja nesposobna vlada. Kako gledate na sedanji slovenski zastoj, padec? Deloma sem na to odgovoril že ob prejšnjem vprašanju, a bi dodal naslednje. Ena od posledic divje privatizacije je bila, da so se polastili nekaterih velikih podjetij ljudje, ki niso bili in še danes niso po svoji formaciji in čutenju podjetniki. Ti ljudje so se v večini primerov s podjetji okoriščali, namesto da bi jim služili. Slabo vodena podjetja prej ali slej propadejo, kar ni slabo, ker pridejo tako v roke drugih, ki jih utegnejo bolje upravljati. Slabo pa je, če država prek svojega bančnega sistema z vedno novimi posojili, to je s sredstvi, ki jih črpa iz zdravega dela gospodarstva, ohranja ta podjetja umetno pri življenju. Po tem receptu so spravili v bankrot nekdanjo Jugoslavijo, zdaj pa ga politiki istega političnega predznaka ponavljajo v Sloveniji. Tudi na tem področju je nujno pričeti s temeljitimi gospodarskimi in političnimi reformami, predno rastoča državna zadolženost, ob nezadostni in socialno neuravnovešeni gospodarski rasti, ne otežkoči še v večji meri poti iz zastoja, brezposelnosti in revščine.

Sedanja Pahorjeva postkomunistična vlada je bila v zadnjih mesecih na več referendumih močno poražena, vladna koalicija je razpadla, a predsednik vlade z manjšinsko vlado še kar naprej vztraja na oblasti. Kje vidite vzroke za njihovo tako evidentno nesposobnost? Poleg nesposobnosti, bi rekel, da gre tu za neodgovornost. Zdi se, da ti ljudje nimajo občutka in zavesti, da so za svoja dejanja in opustitve odgovorni pred sodržavljani. Ker niso bili nikdar klicani na odgovor, si oblast lastijo, kot so se naučili od svojih političnih in bioloških prednikov. Stvari se bodo spremenile, ko jih bodo volilci z dejanjem spomnili, kdo je v demokraciji resnični nosilec oblasti.

Ne ve se še, ali bomo imeli predčasne volitve. Vas kaj čudi, da se sedanja oblastna elita tako zagrizeno oklepa oblasti? Čudil bi se, če bi se ljudje, ki niso nikdar javno obsodili totalitarne teorije in prakse svojih prednikov, obnašali drugače. G

ovori se, da bo tranzicijska levica, kot leta 2008, na vsak način pred volitvami poskušala čim bolj diskreditirati opozicijo, predvsem SDS in njenega predsednika Janeza Janšo, ki predstavlja glavno alternativno sedanji oblasti. Zakaj se v Sloveniji še danes tako močno demonizira predstavnike pomladnih – izvorno demokratičnih sil? Brez nekaj zgodovinskega spomina je to morda res težje razumeti. Komunisti so namreč od nekdaj, povsod, ne le pri nas, svoje politične nasprotnike skušali diskreditirati, očrniti, s trditvami, ki niso bile resnične. Kakor nacisti, so komunisti že leta pred njimi brezobzirno uporabljali laž kot politično sredstvo. To velja tudi danes, ko sicer nimamo več komunistov, za njihove polnopravne dediče, ki s to tradicijo niso prekinili. Zanje resnica ni vrednota. Večina ljudi si težko predstavlja, da je mogoče tako prepričljivo in vztrajno lagati ter celo graditi neko družbo na strukturi laži. Zato jim mnogi verjemajo, morda ne vsega, a tudi majhen delček laži, še vedno ni resnica. V času osamosvajanja in propadu komunizma ni v Sloveniji s strukturami laži nihče jasno presekal. Zaradi ljubega miru so pol stoletne laži in klevete, s katerimi so nekdanji oblastniki opravičevali umore in nasilje, ostale nerazčiščene. Zakaj se potem čudite, če se dediči še vedno poslužujejo sredstva, ki je tako dobro služilo njihovim prednikom in s katerim si skušajo še naprej ohranjati nezaslužen ugled? Resnico je treba spoštovati v celoti in ne le tam, kjer nam koristi danes.

Še dve desetletji nazaj ste bili predsednik zgodovinske predvojne Slovenske ljudske stranke. Kako gledate na to, da sedanja Slovenska ljudska stranka zavrača predvolilno povezovanje pomladnih strank, da se postavlja vprašanje, ali se bo Nova Slovenija, ki je glavna naslednica nekdanjih Slovenskih krščanskih demokratov, sploh uvrstila v državni zbor? Ne vem zakaj sedanja SLS, ki ni naslednica stranke, kateri sem predsedoval do njene združitve z nekdanjo SKD, ne uvidi potrebe po predvolilnem sodelovanju, niti z njej sorodno Novo Slovenijo. Morda še vedno manjka potrebna vizija, širina in velikodušnost, kot v časih, ko bi se na podlagi programa in skupnih vrednot lahko združili z SKD v močno krščansko demokracijo, ki ima pri nas sto letno tradicijo. Vendar za povezovanje sorodnih političnih sil ni nikdar prepozno, zato tudi v tem pogledu ne izgubim upanja. Niti najmanj pa ne dvomim, da se bo NSi ob naslednjih volitvah vrnila v parlament od koder je izpadla le, ker je del njenih volilcev ob zadnjih volitvah tatktično podprl SDS.

V zadnjih tednih so nekateri pomladni intelektualci dali pobudo za novo slovensko pomlad, za čim boljše sodelovanje med tako imenovanimi pomladnimi strankami. Tem strankam svetujejo naj se izognejo ideološkim temam, ki desni sredini vedno znova pred volitvami škodujejo zaradi desetletij komunistične indoktrinacije o dobrih partizanih in slabih domobrancih… Do kdaj nas bo polpretekla zgodovina bremenila še naprej? Omenjeno sodelovanje je potrebno, prav tako tudi soglasje glede konkretnih nalog in izivov. Izogibanje ideološkim temam pa bi v teh razmerah lahko pomenilo brezbrižnost do starih laži. Kot sem že omenil, na megleni, nerazčiščeni preteklosti ni mogoče upati na jasno sedanjost in svetlo prihodnost. Če bi se odpovedali zgodovinski resnici, kje bomo potegnili črto in ostali pri tem verodostojni? Pogaja in trguje se na področju koristi, o vrednotah pa razpravljamo. Svojih pogledov ne vsiljujemo, a jih tudi ne tajimo. Ali ni prav to ena od značilnosti demokracije? Glede zadnjega dela vašega vprašanja pa bi rekel, da nas ne bremeni zgodovina, temveč laži, katerih se je v zvezi z revolucijo posluževalo partijsko enoumje. Ne dvomim, da nas bo tudi v tem pogledu nekoč resnica razbremenila.

Ena izmed simboličnih rešitev tega problema naj bi bila tudi postavitev nacionalnega spomenika vsem žrtvam vojn v Ljubljani. A, tudi tu se zapleta… Če spomenik ne bo namenjen tudi žrtvam komunistične revolucije med nami, ne bo doprinesel k rešitvi, temveč bo še povečal zmedo.

V preteklih mesecih je slovenska oblast skušala narediti vse, da bi ostali arhivi tajne komunistične politične policije - Službe državne varnosti, zaprti. Kako gledate na to in kako je s tem v Argentini? Če hočemo kot demokrati presekati s totalitarno dediščino, razčistiti preteklost in popraviti krivice, moramo odpreti okna in vrata, ustvariti politični prepih in dati vse arhive na vpogled javnosti. Kot v večini držav so te vrste arhivi tudi v Argentini v skladu z zakonom nekaj let zaprti, potem pa jih odpro in so javnosti na razpolago. To je bilo po padcu vojaške diktature tudi stališče demokratičnih vlad.

Naslednje leto bomo imeli predsedniške volitve. Obstaja upanje, da bomo končno dobili normalnega sredinskega predsednika države. Kako vidite sedanjega slovenskega predsednika Danila Türka, ki je odkritje Hude jame označil za drugorazredno temo, ki je odlikoval nekdanjega šefa Udbe Tomaža Ertla, ki se vseskozi postavlja na stran tranzicijske levice? Sedanji državni predsednik Slovenije je podobno kot njegovi predniki, neskesan naslednik komunistične partije in tega ne skriva. Kako je mogoče, da državljani, ki so se odločili za demokracijo, še vedno volijo za predsednike svoji državi ljudi, ki častijo žive in mrtve simbole krvavega totalitarizma, kateri je prišel na oblast z nasiljem in se ohranjal z diktatom enomumja, je za vsakogar, ki je demokrat, težko razumljivo.

Katere vrednote bi morale biti glavno vodilo slovenske politične elite in celotne slovenske družbe? Gre za ves slovenski narod. Ne smemo pričakovati, da bi politična elita cenila vrednote, do katerih bi bila ostala družba brezbrižna. Pri tem pojasnimo, da so vrednote moralne, ne materjalne dobrine, kot resnica, pravica, svoboda, ljubezen, družina, narod pa tudi življenje. Menim, da ni poglavitno vprašanje katere vrednote naj bi bile vodilo naše družbe, temveč ali dajemo vrednotam mesto, ki jim gre? Ali ne raste med nami število ljudi, ki so zapadli grobemu materjalizmu in svet vrednot enostavno prezirajo? Kadar družba ceni neko vrednoto višje od materjalnih koristi jo ta povezuje, med tem ko jo golo iskanje koristi pogosto privede do hudih nasprotij. Zato naj bi bila prva odločitev v narodnem občestvu, odločitev za vrednote, potem pa naj sledi pogovor, katera od teh najbolj nagovarja celotno družbo.

In še za konec. Kako bi se moral slovenski narod razvijati v prihodnje? Kot vsi narodi je tudi slovenski narod velika družina, katero druži ob skupni kulturi in preteklosti, ob iskanju skupnih koristi tudi volja sprejeti skupno pot v upanja polno prihodnost. Kakor v družini, pomeni v narodu ta odločitev hkrati zadoščenje, notranji mir pa tudi breme. Vendar to breme postane lahko blažilno, če ga sprejmemo ker vemo, da s tem pomagamo bližnjim, ki jih imamo radi. Zato, dokler je med nami dovolj rojakov, ki imajo svoj narod radi, ne bodimo v skrbeh za njegovo nadaljno pot.