Spoštovani predsednik gospod Peter Sušnik, urednik revije Zaveza gospod Lenart Rihar, spoštovani člani in članice Nove slovenske zaveze.

Letos obeležujemo 25 let sprejema Ustave republike Slovenije in 25 let od odhoda zadnjega vojaka JLA iz naše države. Mi, ki smo zbrani tu, pa tudi 25 let delovanja vaše in tudi naše zaveze. Spominjamo se 25-ih let nenehnega prizadevanja članov za spravo in truda, da bi slovenski narod spoznal in predvsem sprejel resnico o svoji preteklosti ter da bi naša država dostojno poskrbela za vse žrtve medvojnega in povojnega nasilja, ki ga je zagrešila komunistična oblast, in jim povrnila čast in dobro ime.

Žal je v naši državi še marsikaj potrebno narediti. In žal je največji problem v glavah naših voditeljev. Če se tokrat ozrem na lokalno raven, vam lahko čisto konkreten primer predstavim z zadnje seje Mestnega sveta v Mestni občini Ljubljana, ko smo v NSi želeli slišati pojasnila v zvezi nastanitveno problematiko migrantov v prestolnici. Zaskrbljeni zaradi morebitne zmanjšane varnosti smo bili s strani župana ožigosani za nestrpneže in hujskače. Svoje nestrinjanje z našo razpravo je med drugim izrazil z naslednjimi besedami:

»Danes se bo tu res borilo normalnost proti sovražnosti, strpnost proti nestrpnosti. Podatek, da naj bi bili Slovenci migranti zaradi komunističnega režima, je zelo zanimiv. Po Drugi svetovni vojni so mnogi zbežali predvsem v Argentino, kot tisti, ki so bili na nek način sodelavci okupatorja. Vprašal bi vse tiste, ki imajo toliko let, ko so bili deportirani, tisti, ki niso imeli srečo, v Auschwitz in podobne logorje, tisti, ki so imeli srečo, so bili pa izseljeni v bivše države, torej v nove države bivše Jugoslavije. Ampak ta razprava pri vas ne bo prišla skoz, ker Ljubljana je mesto heroj, odprto mesto in boste tle pogorel. (Magnetogramski zapis 14. seje Mestnega sveta MOL str.56-57)/…/Zaključil bom pa še s tem. Sramotno je, da v tem mestnem svetu v letu 2016, mestna svetnica enači slovenske migrante s komunistično tiranijo. Pozabi pa na tiste, ki so hotli to državo ponemčit, ki so prišli sem z orožjem, pozabi na tiste partizane, partizanke, ki so upali jit v boj proti ne vem koliko močnejšem sovražniku, ne. Jaz sem rojen po vojni, ampak globoko spoštovanje. In dokler bom jaz na tem mestu, ta domobranska retorika, domobranska retorika ne bo imela klele mesta. Mirno, mirno me lahko tudi ovadite, noben problem, je vse zapisano, ne, ampak v tem mestu, ne, mi tega ne bomo dovolili. Tudi jaz ne, dokler sem. Če ne mene tu ne bo.« (Magnetogramski zapis 14. seje Mestnega sveta MOL str. 59).

Želim si, da bi že končali s takimi delitvami. Da bi se naučili sobivati drug z drugim in drug drugemu prisluhniti.

Spoštovani, naj vam iz srca čestitam ob obletnici naše Zaveze in se vam zahvalim za ves trud in napore, ki ste jih v tem času vložili v slovenski prostor. Opravljate res izjemno poslanstvo. Čestitam vam tudi za uspešno medgeneracijsko (so)delovanje v društvu in pri reviji. Lepo je videti, ko se starejši ne boji prepustiti vajeti v roke mlajšega, mlajši pa se jih ne boji prevzeti. Naj bo še naprej tako in naj se Slovenija čim prej osvobodi ozkosti svojega mišljenja.