Milan Kučan: Vsakomur boter, nikomur prijatelj

petek, 14.10.2011
Takole na prvi pogled je Kučan v dobrih štiridesetih letih "zamenjal" Mitjo Ribičiča, Staneta Dolanca, Staneta Kavčiča, Franceta Popita, Andreja Marinca, Franca Šetinca, mogoče res še najmanj Janeza Zemljariča.
Ko sem po medijih gledal v ljubljanski mestni hiši skupinico takšnih in drugačnih "pozivnikov" Zoranu Jankoviću, naj gre v predvolilno bitko za mandatarja slovenske vlade, se mi je skozi možgane pripeljal bosanski rek Zijada Bećirovića, direktorja inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije, ki je za Milana Kučana in slovensko "odposlanstvo" v Bosni v kontekstu dejal: "Svačiji kum, a ničiji prijatelj". Namreč, ko sem sredi prve vrste na Magistratu zagledal Milana Kučana sem pomislil na to, koliko posameznikov je Kučan "zamenjal" od tistega davnega revolucionarnega leta 1968, ko je postal predsednik mladine in se tako izstrelil v najvišjo orbito slovenske partijske politike.
Takole na prvi pogled je Kučan v dobrih štiridesetih letih "zamenjal" Mitjo Ribičiča, Staneta Dolanca, Staneta Kavčiča, Franceta Popita, Andreja Marinca, Franca Šetinca, mogoče res še najmanj Janeza Zemljariča. Potem je "deponiral" partijsko knjižico in iz komunista postal "demokrat", pozabil na partijsko knjižico, na zvezo komunistov oziroma na prenovitelje in zase skrbel na dveh petletnih mandatih kot predsednik države. Potem je zopet menjal sina Mitje Ribičiča, Cirila Ribičiča z Janezom Kocijančičem in nato z Borutom Pahorjem. Po Drnovšku Toneta Ropa, pa potem Golobiča in nato sloviti trojček Pahor, Kresal, Golobič, ki jih je danes zopet menjal in zavrgel za Jankovića. Vsem je bil boter, nikomur prijatelj.
V mednarodnem evropskem prostoru so se v tem času zamenjali praktični vsi voditelji. Jugoslovanski republiški oziroma pozneje državni voditelji so tako ali drugače vsi izginil. Razen Milana Kučana. Skratka najbolj uspešen komunistični voditelj od Portoroža do Vladivostoka. In zdaj Milan Kučan mirno pride na Magistrat, sedi kot nekakšen prijazen striček in neformalni vodja "pozivnikov" ter nam po štiridesetih letih takšnega in drugačnega obvladovanja političnega prostora prodaja za premierja človeka pod imenom Zoran Janković.

Milan Kučan in Charles Darwin
Da tako ali drugače preživiš vse politične nasprotnike in sopotnike od Portoroža do Vladivostoka ter si štirideset let eden od "stebrov" politike nekega naroda (v nedemokratičnem in demokratičnem režimu, ter potem strmečemu občinstvu razlagaš, kaj je demokratično), po evolucijski teoriji pomeni, da si se sposoben še bolje in hitreje prilagajati kot "konkurenca". Tega, kaj takšno prilagajanje pomeni, tu nimam prostora razlagati.
Zato bom samo po heglovsko poudaril splošno načelo, da unikatna politična vrsta, species Milanius Kucanius, ki je sposobna tako neverjetnega prilagajanja, mora po definiciji sproti ustvarjati in teptati vsa načela in predpostavke svojega lastnega bivanja in preživljanja. Druga skrivnost za tako dolgotrajno preživetje species Kucanius pa je, da tako v komunistični fazi, kot tudi v "demokratični" razvojni fazi ni nikoli opravljal nobene izvršne politične funkcije. Nikoli. Nikoli ni bil premier. Zato je vedno lahko z "zaskrbljenim" obrazom opozarjal in nihče ga ni mogel nikoli povprašati po odgovornosti. Razen, ko je sabotiral Slovenijo in asistiral jugoslovanski armadi pri zaplembi orožja slovenske teritorialne obrambe. To so njegove Termopile.
Takšne vrste so načeloma zvezde evolucije, če malo poenostavimo. V Darwinovem Izvoru vrst so zvezde tiste species, ki so sposobne v nenehno spreminjajočem se okolju in v boju s sovražnimi species ohraniti svojo species. In Milanius Kucanius je zmagovita species in zvezda evolucije. Narava bo torej odgovorila - to je naš človek, kaj bo rekla zgodovina, pa je drugo vprašanje. Že zdaj pa lahko rečem, da je Kučanovo štiridesetletno politikantstvo pripeljalo Slovenijo v izredno hudo blokado. Politično in ekonomsko. Kučan je namreč politikant, ki menjava načela in politične barve kot Rio konfekcijske obleke, državnik pa narod na podlagi določenih norm in političnih načel vodi k nekemu cilju. Toda to Kučan ni, namreč državnik. Državnik tvega in je vedno v prvih vrstah, za razliko od Kučana, ki ni nikoli nič tvegal in je bil vedno v ozadju, dokler stvari niso postale jasne in je potem vedno spretno in pravočasno izbral pravo stran ter se prerinil v prve vrste. Politične sopotnike menja, zavrže ter žrtvuje kot kmete na šahovnici. Instiktivno ve, da ni državnik, se pa rad fotografira z njimi, saj upa, da bo nekaj njihovega zgodovinskega sija padlo tudi na njega. Kar poglejte njegovo "uradno" spletno stran s fotografijami.

55 plus
Spet takole na oko pogledano, je bil najmlajši "pozivnik" na ljubljanskem Magistratu nekako moje starosti, torej 55 plus. Povprečna starost pa bliže sedemdesetim kot šestdesetim. Proti takšnim zborom seveda nimam nič, toda razmišljam o mlajši generaciji - če je sploh gledala to predstavo - in o tem, da ji bodo ti ljudje krojili usodo. Milan Kučan je spomladi izjavil nekako takole (citiram po spominu): Politika me ne zanima, zanima me mlada generacija in skrb za okolje. Toda Milana Kučana zanima predvsem oblast in ne mlada generacija. Zakaj ni poskušal dobiti mlajših "pozivnikov" in ko bi videl, da jih to ne zanima, bi odstopil od tega pokvarjenega projekta. Kaj mu mar za mlado generacijo. Zanima ga zgolj oblast in zato je "pripeljal" mnenjske voditelje, ki bodo nagovarjali starejšo generacijo.

Janković je simptom, Kučan pa sindrom
Verjamem, da bosta prej ali slej začela delovati davkarija (zakaj še nihče ni vprašal družine Janković, od kod jim premoženje) in urad za pranje denarja (davčne oaze Jankovićev) ter da bosta Jankovića tožilstvo in policija prej ali slej dohitela s triindvajsetimi, ali koliko že, ovadbami. Vsak sistem namreč nenehno producira Jankoviće, a so v urejenih državah prej ali slej predmet obtožnic.
V osnovi pa gre za sindrom, torej za bolezen samo, za Milana Kučana. On je boter vseh teh zgodb. Brez morale in načel. Kučan nam naravnost v obraz dopoveduje, da Janković s sinovoma in njunim zlatim dežjem nima nič. Skuša nam dopovedati, da sta oba najmanj Billa Gatesa slovenskega gospodarstva. Gre samo za oblast. Vsak "krščenec" je bolj brezobziren in bolj zlorablja politični in ekonomski sistem. Trdno upam, da se nam ne bo še kolcalo po prejšnjih voditeljih.
Mislim, da je dolžnost vsakega družbeno odgovornega pišočega človeka, da nenehno in vseskozi opozarja na Milana Kučana kot na botra brez morale in načel. In potem, ko bo politično razgaljen in nevtraliziran, skrbeti, da se nam ne bo usedel na vrat kak nov boter brez načel in morale. Z leve ali desne.
Od leta 1968 (se še kdo spominja olimpijskih iger v Mexico Citiju?), ko je Kucanius začel po Darwinovem Izvoru vrst komunistično razvojno fazo, je nas prebivalcev Slovenije, živih še dobrih 900.000 ali povedano drugače: dobra polovica Slovencev se je rodila po tem, ko se je Kučan izstrelil v partijsko politično orbito. Kakšna generacijska "raznožka".  Kakšen generacijski prepad. Je temu potrebno še kaj dodati?