Sporočamo žalostno vest, da je v nedeljo, 3. januarja 2021, svojo življenjsko pot sklenila gospa Lidija Drobnič, dolgoletna predsednica četrtnega odbora NSi Bežigrad, nekdanja četrtna svetnica, soustanoviteljica NSi, častna članica NSi in častna predsednica Ženske zveze NSi. Poznali smo jo kot predano članico stranke, ki je opozarjala na nepravilnosti v družbi. Med drugim je s svojimi argumenti dosegla, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo poimenovanje Titove ceste. Velik pomen je dajala prav ljubezni do naše domovine. Ob njej smo vedno lahko čutili, da je ponosna Slovenka.

V politično življenje se je aktivno vključila že ob ustanovitvi  Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), kjer je 1992 postala predsednica Slovenske ženske zveze SKD, v letu 1996 pa članica izvršilnega odbora SKD, v katerega je bila nato večkrat izvoljena. V letu 1995 je ustanovila Združenje univerzitetnih izobraženk, ki je danes vključeno v Mednarodno združenje univerzitetnih žensk (IFUW). V tem združenju pa je bila nekaj časa tudi podpredsednica. Leta 2000 je aktivno sodelovala pri ustanavljanju Nove Slovenije – krščanskih demokratov.

Vedno se je trudila za širitev krščanske demokracije, zato je bila tudi ponosna članica naše stranke. Pri svojem delu je ni vodil strah, zato je jasno izražala svoje mnenje, kar pa ni bilo vedno po volji tistim, ki so bili na oblasti. Lidija je bila borka za spremembe!

Spominjam se je kot predane žene, ki je čuteče skrbela za svojega moža. Bila je ponosna mama štirih otrok, skrbela pa je tudi za druge otroke, ki so bili tudi po vojni potrebni njenega materinstva. V času pred volitvami je zavzeto iskala nove kandidate za evropske, državnozborske ali lokalne volitve. Sezname kandidatk in kandidatov je skoraj vedno napolnila do zadnjega prostega mesta. Nam, Bežigrajčanom, je v času volitev zagotovila delo na volišču, saj smo kot člani volilnega odbora bdeli, da je bila demokratična volja ljudi resnično omogočena. Bila je zgled, ki človeka ni pustil hladnega, zato je zavzeto pridobivala nove člane in simpatizerje stranke.  Ob nedeljah je po sveti maši rada poklepetala pred cerkvijo, kjer je pozorno prisluhnila posamezniku ter tudi odločno izrazila svoje mnenje.  Bila je vedno nasmejana in dobre volje, ker je črpala moči iz vrednot, za katere je zastavila svoje življenje.

V letu 2014, pred državnozborskimi volitvami, je nagovorila tudi mene. Od takrat sem aktivno vključena v delo stranke NSi. Velikokrat sem tudi javno povedala, da je Lidija moja učiteljica in vzornica.

V nadaljevanju objavljam njen govor, ki ga je imela na spominski slovesnosti  Ferdrengu, 13. septembra 2020. Z njim nas nagovarja tudi danes. Njene besede so pronicljive, zato bodo nagovarjale tudi številne rodove.

Draga Lidija,

hvala za ves tvoj trud, ki ni ostal neopažen. Zahvaljujemo se ti za tvoje dolgoletno in nadvse predano delo v Četrtni skupnosti Bežigrad. Tvoja zapuščina ostaja vidna in je spodbuda za vse nas.  Pogrešali te bomo!

S spoštovanjem,

Karolina Korenčan, predsednica Četrtnega odbora NSi Bežigrad

Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE

Nagovor Lidije Drobnič, Verdreng 2020

 Pred dobrimi tridesetimi leti smo se pripravljali na prvo slovesnost v Rogu. Ob neki priliki mi je takratni kočevski župnik Božidar Metelko zaupal, da je v nekdanjem taborišču Verdreng že maševal  v spomin na trpljenje deklet, žena in mater, ki so v njem opravljale takoimenovano družbeno koristno delo. Sveto mašo je nameraval darovati vsako leto. O tem dogodku in bodoči nameri smo se obveščale nekdanje taboriščnice od ust do ust in naslednje leto, pred tridesetimi leti, smo se prvič srečale svobodne v nekdanjem taborišču v zaprtem območju Kočevja. Tako vsako leto do danes.

Namen vsakoletnega srečanja ni toliko v Kalvariji, ki so jo doživljale taboriščnice, kot nesmisel dela, ki so ga opravljale in naj bi bilo tako imenovano "družbeno koristno delo". Pred vsem pa, zakaj se je zgodil Verdreng.  To je bil čas po sporu s Sovjetsko zvezo in sprejem Resolucije o informbiroju. Komunistični voditelji so ponovno iskali notranjega sovražnika. Našli so ga v delu prebivalstva, ki se ni strinjalo s komunistično diktaturo, s tisoči pobojev in preganjanjem kristjanov, z neštetimi brezni, polni pobitih nasprotnikov. Kot piš je završalo čez vso Slovenijo in julija 1949 se je v zaprtem območju Kočevja, v kraju Verdreng, znašla ženska populacija. Okrog 800 po številu. V razna taborišča so odpeljali tudi na stotine fantov in mož.

Odpeljane smo bile s svojih domov z namenom družbene prevzgoje. Pričakovali bi delo, pomembno za družbo. V resnici je bilo delo, ki smo ga opravljale, prisilno delo. Bile smo za mrežo, v taborišču zaprtega tipa. Podnevi smo opravljale težka dela in se neštetokrat le s težavo premikale. Ponoči so nas napadale podgane, vsake pol ure so nas klicali v zbor, na povelje smo se morale uleči in dvigniti in to večkrat ponoviti. Starejše  ženske tega niso zmogle, zato so bile tarča hujših pritiskov kot preostale. Vse trpljenje smo prestajale  tiho, marsikatera solza je bila potočena na skrivaj. Vzeli so nam človeško dostojanstvo, niso pa nam vzeli vere in pričakovanja v pravičnejšo družbo. 

Ne dolgo nazaj je o času komunistične diktature pri nas spregovorila evropska poslanka Tanja Fajon: citiram "ne smemo privoliti v poskuse, da bi stanje v Sloveniji med letoma 1945 in 1990 prikazovali enako kot v Sovjetski zvezi, Romuniji in Vzhodni Nemčiji" konec citata. Kje pa so se slovenski partijski voditelji učili veščin vladanja, preganjanja in pobijanja kot prav v Sovjetski zvezi? Znano pa je, da je janičar hujši od Turka. Še vedno nas prepričujejo, da je bil komunistični režim tako blag, da ni potrebno sprejeti resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je bil obsojen fašizem, nacizem in komunizem. Naša država se je s to resolucijo le seznanila.

In kakšno je stanje v Sloveniji danes? Dobili smo vlado, ki nam zagotavlja spoštovanje demokracije, človekovih pravic in njegovega dostojanstva. Mnogi, premnogi še vedno občutijo strah in ne upajo povedati, kaj vse so v času komunistične diktature pretrpeli. Ustava Republike Slovenije v preambuli med drugim določa, da je samostojna republika Slovenija nastala tudi za to, ker so bile v prejšnji državi kršene človekove pravice. Odločba  ustavnega sodišča št. U-I-109/10-11, o poimenovanju ene od ljubljanskih ulic po Titu v obrazložitvi navaja, da se je razvoj demokracije skupaj s spoštovanjem človekovih pravic začel s prelomom s prejšnjo diktatorsko ureditvijo. V nobenem osamosvojitvenem dokumentu ne piše, da je temelj nastanka R Slovenije prejšnja komunistična ureditev ali NOB.

Opozicija, predvsem levica na vsakem koraku nasprotujejo katerokoli odločitvi vlade, širijo neresnice in pošiljajo v svet ideološke  pamflete o zatiranju medijev in uvajanju diktature. Po ulicah se pode trume kolesarjev in se ne zmenijo za protikoronske ukrepe vlade. Vse delovanja levice je namenjeno spodkopavanju legalne demokratične vlade v strahu pred izgubo privilegijev in finančnih virov. Vlada, ki je svoje delo prevzela v  težkih razmerah, v času pandemije korona virusa, se bori  za vse državljane, da bi jim olajšala  življenje. Njena politika je politika združevanja in ne izločevanja, vodi jo velika ljubezen do domovine in do družine.

Kaj pa smo storili kot državljani? Se zavedamo, da nimamo samo pravic, ampak tudi dolžnosti? Naša temeljna dolžnost je podpirati tiste, ki zastopajo naše razmišljanje o državi, v kateri  je na prvem mestu vladavina prava in dostojanstvo človeka. Ne pa, da se ob vsakih volitvah  zapodimo za novimi imeni, ki nimajo niti stranke, ampak so le lista posameznika in za katero skoraj nikoli ne poznaš njene politične usmeritve. Naučiti se moramo ljubiti domovino. Ne pozabimo, da so naši predniki skozi stoletja ohranjali vero in slovenski jezik in tako pomagali utemeljevati slovensko državnost, kulturo in moralno etična načela. Pomislimo, kakšno državo in sporočilo bomo zapustili našim naslednikom. Deželo blagostanja ali deželo, ki se bori za svoj življenjski prostor.

Ostanite dobri kristjani in odgovorni državljani! Bog z vami!