Svetniški klub NSi Ljubljana in Ženska zveza NSi sta organizirala slovesnost v spomin na trpljenje slovenskih žena in deklet v nekdanjem prisilnem taborišču v Ferdrengu (Podlesje) na zaprtem območju Kočevja.
Zaradi dežja smo organizatorji izpeljali sveto mašo v Mozlju, kjer smo se spomnili političnih zapornic, ki so morale leta 1949 v nečloveških razmerah opravljati težaška dela. Dogodka se je udeležila tudi Mojca Kucler Dolinar, vodja Svetniškega kluba NSi Ljubljana in predsednica Ženske zveze NSi, ter Lidija Drobnič, nekdanja taboriščnica.
Spomnimo, junija leta 1949 je bilo na zaprtem območju Kočevja, v nekdanji vasici Ferdreng, ustanovljeno žensko delovno taborišče, kjer so morale ženske prisilno opravljati "družbenokoristno delo", saj so jim očitali sodelovanje ali stik z ljudmi iz zahodnih držav, karierizem, protidržavno držo ali celo brezdelnost.
S pomočjo dr. Andreje Valič Zver, zgodovinarke in direktorice Študijskega centra za narodno spravo, smo podoživeli nečloveške razmere, v katerih so živele taboriščnice. Zaradi človeške krutosti so prestajale lakoto, bolečine in bolezni. Dr. Valič Zverova je zahvalila taboriščnicam za njihov pogum in neomajno zvestobo vrednotam, na katerih temelji današnja združena Evropa in na katerih bi morala temeljiti tudi država Slovenija. Vse navzoče je pozvala, da bodimo svetilniki demokracije in prenesimo mladim generacijam sporočilo Ferdrenga, da se kaj takega ne bi več ponovilo.
Po kratkem kulturnem programu smo imeli srečanje z gospo Lidijo Drobnič, ki nam je zaupala, da je bilo taborišče hujše od Auschwitza. Opozorila je, da so bile higienske razmere nevzdržne. »Spale smo na podstrešju v hiši, ki smo jo imenovale Podganji grad, saj so nas vsako noč grizle podgane. Več mesecev se nismo smele kopati, dobile smo tudi garje in druge bolezni, ki so bile posledice slabe higiene. Glavnikov nismo imeli in stražarji so nas vsak dan zmerjali z opazkami.« Na vprašanje, kako je uspela preživeti takšne grozote, je Drobničeva odgovorila, da je imela vero, ki ji je dala moči, da je preživela.
Ko so oktobra leta 1949 taborišče za ženske ukinili, so del taboriščnic izpustili, preostale pa so prepeljali na škofjeloški grad ali v Rajhenburg, kjer se je njihovo prisilno delo nadaljevalo. V Ferdrengu so taborišče pozneje napolnili z moškimi zaporniki, čeprav je že dolgo veljala Splošna deklaracija človekovih pravic, ki je prepovedala prisilno delo.
|
