 V zadnjih nekaj letih tudi v Sloveniji vidimo, kako krhko je
gledanje na ljubezen, na družino, na zvestobo v enem delu naše družbe. V delu,
ki ga tudi tokrat najbolj izpostavljeno predstavljajo somišljeniki Združene
levice. In tako nas tri leta po referendumu o Družinskem zakoniku, postavljajo
pred nov referendum. Seveda se ga bomo udeležili.
Na
referendumu o Družinskem zakoniku, takrat smo ga zavrnili, je bilo
potrjeno stališče, da prav zdrava družina v tradicionalnem pomenu predstavlja
najboljše okolje za razvoj in osebnostno rast otroka, ker je edina
naravna.
Na tem stališču stoji vrsta priznanih strokovnjakov, ne
glede na njihovo siceršnjo politično opredelitev. Med drugim tudi pokojni
akademik profesor dr. Jože Trontelj, ki je dejal, da se Komisija za medicinsko
etiko zavzema, da otroku ne bi smeli vnaprej odrekali pravice do očeta in
pravice do matere.
Predlagatelji sporne novele Zakona o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih pa hočejo ravno to. Mama in oče pa sta tista, ki jih nihče
ne more enakovredno nadomestiti, pa ne zato, ker bi sama tako hotela, ali bi
tako hotela ne vem katera konservativna stranka, ampak zato ker jima je to dano
po naravi. Vse drugo lahko v skrajnih oblikah potem vodi v izdelovanje, proizvodnjo, trgovino.
(Kot da nimamo dovolj bremena s trgovino z belim blagom, suženjskega izkoriščanja
otrok ipd.) Seveda življenje prinaša raznolike težave in preizkušnje in
pač vse ni vedno idealno, ampak to velja za vsak odnos - homo in
heteroseksualen.
Če pogledamo sporno novelo Zakona o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih, ta predvsem napada otroka, mamo in očeta, torej člane
družine. Hkrati pa sporna novela pomeni tudi napad na družino kot institucijo,
od katere je odvisen razvoj in obstoj naroda.
Da stvari niso »čiste«, se očitno zavedajo tudi
predlagatelji novele, sicer spornega besedila ne bi predlagali na način, kot so
ga – to je po skrajšanjem postopku in s tem iz zakonodajnega postopka izločijo
strokovno javnost in državljane. To kaže, da pravih argumentov nimajo.
Problematiziranje človekovih pravic in enakopravnosti je le »krinka«.
Zakaj pravimo »krinka«? Zato, ker je področje pravic
homoseksualnih parov urejeno že desetletje z Zakonom o registraciji istospolne
partnerske skupnosti. Sprejeli smo ga leta 2005, ko smo bile v vladni koaliciji
vse tri stranke, ki smo danes pred vami. S posegom Ustavnega sodišča je rešena tudi težava glede
dedovanja.
In zakaj ni nobene pravne potrebe po spremembi zakonodaje?! Ustavno sodišče ni
nikoli reklo, da bila ureditev zakonske zveze v sedaj veljavnem zakonu
protiustavna. Naša ureditev prav tako sledi Konvenciji o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin, ki v 12. členu, ko določa pravico do poroke
pravi takole - citiram »Moški in ženske, zreli za zakon, imajo pravico skleniti
zakonsko zvezo in si ustvariti družino, v skladu z domačimi zakoni, ki urejajo
uveljavljanje te pravice.«
Dvom o tem, kako naj se omenjena določba razlaga, odpravlja
vrsta odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice. V eni od svojih
odločitev iz letošnjega poletja, je ESČP ponovno razsodilo, da zakonska zveza v
državah članicah Sveta Evrope ostaja življenjska skupnost enega moškega in ene
ženske. Opozorilo je, da pravica do sklenitve zakonske zveze, ki jo določa
(omenjeni) 12. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin, državam članicam ne nalaga dolžnosti, da tudi istospolnim parom
zagotovijo možnost sklenitve zakonske zveze. Sodišče je v sodbi poudarilo, da
je za istospolne pare registrirana partnerska skupnost primerna možnost
za pravno ureditev njihovega odnosa.
Za zaključek pa bi kot predstavnica ženske zveze rada
izpostavila tudi svojo oceno, da bodo poleg otrok, nosile največji del bremena
sporne novele ravno ženske, ko jih bodo homoseksualni pari prosili za
nadomestno materinstvo. To tudi v Sloveniji ni več tabu tema. Tako ženske, ki
so na socialnem robu, kaj hitro postanejo žrtve. V svoji stiski in potrebi po
denarju privolijo v nadomestno materinstvo, da bi s tem zaslužile nekaj denarja
za preživetje družine. To pomeni, da svoje telo na nek način prodajo.
Zdaj pa prehajam na osebno raven, tudi nama z možem, kljub
najini želji po materinstvu in očetovstvu, ni bilo dano postati mama in oče, a
vendar res nočem sveta, kjer je mogoče kupiti otroka po naročilu. Enostavno
nočem, da bi ženska prodala svoje telo, otrok pa bi bil predmet kupne pogodbe.
Ampak če ne bomo naredili nič in bomo le stali ob strani, bo
naš svet na žalost prav takšen. In prav ženske se moramo temu upreti!!!
Zato bom šla na referendum in obkrožila PROTI. Vabim tudi
vas, drage ženske, da se mi pridružite!
|
